No, kakorkoli že. Kljub rahlo zasneženim razmeram (priporočam dereze, še posebno za spust) nam je po kakšni uri uspelo osvojiti vrh Šmarne gore .  Jeeej mi . Drugič pa kaj bolj adrenalinskega.

Sam sem se pred tem še odpravil do kolega iz mladostnih dni, Cudija iz Šentvida, ki nam je posodil dve dilci (Pohorci podobni sankalni napravi pravijo pležuh, Posavci pa še nekako drugače – a v prvi vasi na Gorenjskem, kar Šentvid zagotovo je, smo temu rekli in še rečemo – dilca), nato še do none po sani, ter v TOZD po napihljiv čoln, za katerega se nam je zdelo, da bo prav prišel. In res …

Okoli treh smo bili na zgornji postaji belvijske žičnice, v nekajnajst minut je bil gumenjak napihnjen, naša četica pa se je že povzpela mimo razpadajočega hotela Bellevue proti vrhu Šišenskega hriba, kjer smo se ustavili pred vrhom in zavzeli križpotje, ki je služilo kot naš bazni tabor.

Dekleta so se dričala na gumenjaku, dokler le ta ni počil in se sankala, fantje pa smo skoraj z vrha hriba vse tja do Bellevueja divjali z dilcami. Dobri dve uri rekreacije smo zaključili kje drugje kot na kuhančku. Luštno je bilo in akcijo zagotovo še ponovimo!!!

Video sledi!

Mimo Medvod, Škofje Loke smo jo po Poljanski dolini mimo Gorenje vasi mahnili do najvišjega vzpona (Kladje, 787m) in sputa do Cerknega, pa mimo Mosta na Soči, pavze v Tolminu (prevroče je bilo press), pa zadnjem delu do Kobarida in od tam po zadnjem klancu (višinske skoraj 200 m, ni čudno, da smo skoraj spustili dušo), do Podbele, kjer je Kamp Nadiža!

Celoten set fotk s popotovanja najdete na Flickrju, na Twitterju pa je bil naš hashtag preko katerega ste nas lahko spremljali #trip2nadiza (a kaj, ko Twitterjev iskalnik ne najde več Gregorjevih in mojih čivkov na to temo).

Začeli smo v pri Malekovi kočni, od koder je do Češke koče 2 uri hoda, uvodno grizenje kolen, vendar je pot lepa, čeprav smo mislili štartati pri Tovorni žičnici. Ni čudno, da se je Maretu zdela pot čudna

Že v “baznem taboru” se nam je odprl pogled na Kamniško-Savinjske alpe, natančneje na Kočno oz Kočne, ker ni ena, ampak več njih. Po polovici poti (cca uri) po gozdu se nam je odprla dolina Ravenska kočna na drugi strani pa Goli Vrh in Mala in Velika Baba. Z vsakim korakom in vsakim ovinkom so se bolj odpirale Kamniško-Savinjske alpe. Res impresivno, vsaj zame!

Ko smo prispeli do Češke koče, smo si privoščili zvrhan krožnik odlične jote, midva z Gregorjem enega “merzlega” in si ogledali Skuto, ugotavljali kje je Grintavec in kateri so okoliški hribi, … se naužili svežega zraka in počasi odrinili v dolino. Aja, z Gregorjem sva še nabavila knjižice Slovenske planinske poti, da se bomo mal’ poštemplal’ in zavedli bodoče podvige.

Vse skupaj smo hodili okrogle 3 ure, bilo je prijetno, komaj čakam na naslednje podvige (in štemple)!

P.S.: Vse fotke na Flickrju v setu DNA @ Češka koča

V pisarni sem bil čez nekaj minut in tam res polno vode (skoraj celo je zalilo), pridružil sem se Maretu in sva začela s praznenjem.

Kmalu se nam je pridružil Gregor, Monika in Maretova starša in začeli smo z nenapovedano “rekreacijo”. Najprej vodo ven (kar je trajalo, potem pa sanirati potopljene predmete, sušiti, …). Največ škode je utrpel fundus, ostalo pa se je povečini že posušilo …

No ja, smo se pa po dolgem času videli v soboto zjutraj

Toplo priporočamo hrano v Jarškem domu na Mali planini, res je okusna, postrežba (če ni gneče) odlična in hitra. Po postanku smo jo mimo Črnuškega doma naprej mahnili proti kapelici na Veliki planini, si ogledali Preskarjevo pastirsko bajto, edino “pravo” bajto, kakršne so bile na Veliki planini pred davnimi leti in se hoteli okrepčati pri Zelenem robu.

A tam glasba zlate harmonike in smo jo mahnili naprej, do vrha Velike planine, Gradišča (na 1666 metalskih metrih nadmorske višine) in se končno okrepčali z odličnim kislim mlekom v pastirskem stanu pri Gradišekovih. Od tam mimo krav nazaj do Jarškega doma, kjer smo se spet malo odpočili (pol ure po žgočem soncu te izčrpa !

Sledil je še spust in v dolini smo se veselo odpravili na pivo. Več foto utrinkov si lahko ogledate na Flickrju (Facebook je imel probleme, šalabajzer).

Za konec: imeli smo se super, par ur na svežem zraku prav sede, 2.5 ure hoje je bilo ravno dovolj, še dobro da nismo resno noreli po hribih (gor – pojest joto – dol), vse to nas je prepričalo, da se v hribe še vrnemo. Mogoče že ta vikend!

P.S.: Ima kdo vikend kje ob kakšni gori, z veseljem si ga “rentamo”, če ni nobenega gori Kakšno turo bomo že našli na hribi.net ali PZS!

1. DNA: Društvo neozdravljivih alkoholikov – neformalno združenje nas, ki se nočemo odpovedati alkoholu, vemo pa, da je treba storiti nekaj zase (rukzak gor, kile dol …). Več o DNA v naslednjih dneh, tednih, ..! ^{^^^}