V soboto smo Gregor, Mare in moja malenkost planili proti Češki koči na Spodnjih ravneh. Po jutranjih zapletih našega gorskega vodnika (Tržič ni Preddvor in Ljubelj ni Jezersko press) smo z enourno zamudo prišli do izhodišča (ki si je izkazal kot nepravilen, ali vsaj ne tisti, ki ga je imel naš vodnik v svojih zaspanih mislih).
Začeli smo v pri Malekovi kočni, od koder je do Češke koče 2 uri hoda, uvodno grizenje kolen, vendar je pot lepa, čeprav smo mislili štartati pri Tovorni žičnici. Ni čudno, da se je Maretu zdela pot čudna
Že v “baznem taboru” se nam je odprl pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, natančneje na Kočno oz Kočne, ker ni ena, ampak več njih. Po polovici poti (cca uri) po gozdu se nam je odprla dolina Ravenska kočna na drugi strani pa Goli Vrh in Mala in Velika Baba. Z vsakim korakom in vsakim ovinkom so se bolj odpirale Kamniško-Savinjske alpe. Res impresivno, vsaj zame!
Ko smo prispeli do Češke koče, smo si privoščili zvrhan krožnik odlične jote, midva z Gregorjem enega “merzlega” in si ogledali Skuto, ugotavljali kje je Grintavec in kateri so okoliški hribi, … se naužili svežega zraka in počasi odrinili v dolino. Aja, z Gregorjem sva še nabavila knjižice Slovenske planinske poti, da se bomo mal’ poštemplal’ in zavedli bodoče podvige.
Vse skupaj smo hodili okrogle 3 ure, bilo je prijetno, komaj čakam na naslednje podvige (in štemple)!
P.S.: Vse fotke na Flickrju, začnite tukaj in se prebijte do konca serije (fotke niso v setu, ni več free setov 
Mare me je v soboto klical že navse zgodaj zjutraj. Z “Davorin …”, se je začel njegov stavek (vedno me kliče “Peli”) in v njegovem glasu se je slišalo, da ne kliče zaradi hribov ali kakršnekoli druge rekreacije (čeprav je na koncu do tega le prišlo ;). V TOZD-u je poplava, spet. Očitno je bil kriv petkov naliv / toča / ujma oz. kakorkoli želite …
V pisarni sem bil čez nekaj minut in tam res polno vode (skoraj celo je zalilo), pridružil sem se Maretu in sva začela s praznenjem.
Kmalu se nam je pridružil Gregor, Monika in Maretova starša in začeli smo z nenapovedano “rekreacijo”. Najprej vodo ven (kar je trajalo, potem pa sanirati potopljene predmete, sušiti, …). Največ škode je utrpel fundus, ostalo pa se je povečini že posušilo …
No ja, smo se pa po dolgem času videli v soboto zjutraj
Bine, Gregor, Mare, Maja in moja malenkost (na kratko DNA1) smo jo za Dan državnosti mahnili na Veliko planino. Tura je primerna za začetnike kot smo sami: štarali smo v bližini prelaza Volovjek (kar visoko) in do Male planine potrebovali 45 minut hoda in nismo ravno grizli kolen. Za prvič ni dobro pretiravati, da se ti hribi ne zamerijo …
Toplo priporočamo hrano v Jarškem domu na Mali planini, res je okusna, postrežba (če ni gneče) odlična in hitra. Po postanku smo jo mimo Črnuškega doma naprej mahnili proti kapelici na Veliki planini, si ogledali Preskarjevo pastirsko bajto, edino “pravo” bajto, kakršne so bile na Veliki planini pred davnimi leti in se hoteli okrepčati pri Zelenem robu.
A tam glasba zlate harmonike in smo jo mahnili naprej, do vrha Velike planine, Gradišča (na 1666 metalskih metrih nadmorske višine) in se končno okrepčali z odličnim kislim mlekom v pastirskem stanu pri Gradišekovih. Od tam mimo krav nazaj do Jarškega doma, kjer smo se spet malo odpočili (pol ure po žgočem soncu te izčrpa ;)!
Sledil je še spust in v dolini smo se veselo odpravili na pivo. Več foto utrinkov si lahko ogledate na Flickrju (Facebook je imel probleme, šalabajzer).
Za konec: imeli smo se super, par ur na svežem zraku prav sede, 2.5 ure hoje je bilo ravno dovolj, še dobro da nismo resno noreli po hribih (gor - pojest joto - dol), vse to nas je prepričalo, da se v hribe še vrnemo. Mogoče že ta vikend!
P.S.: Ima kdo vikend kje ob kakšni gori, z veseljem si ga “rentamo”, če ni nobenega gori Kakšno turo bomo že našli na hribi.net ali PZS!
1. DNA: Društvo neozdravljivih alkoholikov - neformalno združenje nas, ki se nočemo odpovedati alkoholu, vemo pa, da je treba storiti nekaj zase (rukzak gor, kile dol …). Več o DNA v naslednjih dneh, tednih, ..! ^^^